Glue record: kaj je in kdaj ga potrebujete?

Glue record je poseben DNS zapis, ki ga potrebujemo v primerih, ko imenski strežnik uporablja domeno, za katero je hkrati tudi sam odgovoren. Brez tega dodatnega podatka bi se lahko DNS poizvedba znašla v zanki, saj bi moral sistem najprej poiskati naslov imenskega strežnika, vendar bi za ta podatek potreboval prav isti imenski strežnik.

Glue record ta problem odpravi tako, da registru posreduje tudi njegov IP naslov. Večina uporabnikov se z glue recordom nikoli ne sreča, ker pri običajnem spletnem gostovanju uporablja imenske strežnike ponudnika. Pomemben postane predvsem pri lastnih DNS strežnikih, naprednejših strežniških okoljih in ponudnikih gostovanja, ki želijo uporabljati imenske strežnike pod svojo domeno.

Kaj pravzaprav je glue record?

Glue record je zapis naslova IP imenskega strežnika, ki ga register domenske končnice shrani skupaj s podatki o domeni. Njegova naloga je omogočiti prvi korak pri iskanju strežnika DNS v primeru, ko je njegovo ime del iste domene. Namesto dodatnega iskanja sistem takoj dobi naslov IP in ve, kam poslati nadaljnjo poizvedbo.

Predstavljajmo si domeno primer.si, za katero želimo uporabljati imenski strežnik ns1.primer.si. DNS mora vedeti, kje se ns1.primer.si nahaja, vendar bi moral za odgovor najprej vprašati strežnik iste domene. Glue record v registru zato vsebuje naslov IP za ns1.primer.si in prekine ta krožni problem.

Kdaj glue record dejansko potrebujemo?

Glue record potrebujemo predvsem takrat, ko uporabljamo lastne imenske strežnike znotraj iste domene. Če imamo na primer domeno podjetje.si in želimo uporabljati ns1.podjetje.si ter ns2.podjetje.si, morata biti pri registrarju oziroma registru z njima povezana tudi ustrezna IP naslova. Brez tega podatka drugi strežniki ne bi zanesljivo vedeli, kako naj pridobijo DNS informacije za domeno.

Če uporabljamo imenske strežnike zunanjega ponudnika, na primer ns1.ponudnik.si in ns2.ponudnik.si, glue recorda praviloma ne urejamo sami. Za njihove naslove poskrbi lastnik domene ponudnik.si. Zato se ta nastavitev najpogosteje pojavi pri lastnih strežnikih, ponudnikih gostovanja, večjih podjetjih in organizacijah z lastno DNS infrastrukturo.

Kako se razlikuje od običajnega A zapisa?

Glue record vsebuje IP naslov, zato je na prvi pogled podoben zapisu A, vendar nima enake vloge. Zapis A se nahaja v DNS coni domene in določa povezavo med določenim imenom ter naslovom IPv4. Glue record pa se nahaja na višji ravni pri registru domenske končnice ter pomaga poiskati sam imenski strežnik.

V praksi moramo pri lastnem imenskem strežniku pravilno urediti oba dela. Register mora poznati IP naslov prek glue recorda, DNS cona pa mora vsebovati ustrezen zapis za isto ime strežnika. Če se podatki razlikujejo, se lahko pojavijo težave pri razreševanju domene, zato moramo po vsaki spremembi naslova IP preveriti obe nastavitvi.

Kako nastavitev poteka pri registrarju?

Pri večini registrarjev najdemo možnost za registracijo lastnega imenskega strežnika, dodajanje gostitelja ali vnos naslova IP za imenski strežnik. Poimenovanje se med nadzornimi ploščami razlikuje, vendar je namen enak. Vnesemo na primer ns1.nasadomena.si in naslov IP strežnika, nato na enak način uredimo še drugi imenski strežnik.

Šele po registraciji teh podatkov domeni določimo lastna imenska strežnika kot avtoritativna strežnika. Pomembno je, da DNS storitev na navedenih naslovih že deluje in vsebuje pravilno cono domene. Če najprej spremenimo imenske strežnike, njihovi naslovi pa še niso pravilno registrirani, lahko domena začasno postane nedosegljiva.

Kaj preverimo delovanje glue recorda?

Ob težavah najprej preverimo, ali register prikazuje pravilen naslov IP za vsak lastni imenski strežnik. Nato primerjamo te podatke z zapisi v DNS coni in dejanskimi naslovi strežnikov. Če smo strežnik preselili na nov IP, moramo star podatek posodobiti tudi pri registrarju, ne samo v lastni DNS coni.

Preverimo še, ali sta oba imenska strežnika dosegljiva in ali pravilno odgovarjata na poizvedbe za domeno. Koristna so orodja za preverjanje DNS delegacije (npr. MxToolbox) in ukazi, kot sta dig ali nslookup, saj pokažejo, kje se postopek ustavi. Pri pravilno urejenih glue recordih, DNS coni in delegaciji sistem brez težav najde imenske strežnike.